Vedela sem, da obstajajo posamezniki, ki presenetijo. Nekateri jim rečejo čudež. Pa to ni čudež. To je garanje. V tistem času sem namreč zasledila v reviji članek o gluhi punci s Primorske, mladi lepotici, ki se je gluha naučila govoriti, uspešno končala šolanje, postala miss lepotnega tekmovanja, danes igra klavir, ima družino, skratka kljub gluhoti lahko uživa življenje. Hotela sem jo spoznati. Pa sem šla v akcijo. Prijazno se je odzvala in nas povabila na dom. Tako smo se nekega dne z družino odpeljali na izlet in jo spoznali. Krasna družina, čudovit dan, zgodba z uspehom. Takrat sva oba z možem vedela, da ima tudi Nina lahko boljšo prihodnost, kot so jo napovedali nekateri. Vedela pa sva, da za vsakim takim dejanjem stoji trdo delo. Nič za to. Bila sva pripravljena.
Nina je bila takrat stara skoraj tri leta in še ni hodila. Bila je gluha, saj operacije s polževim vsadkom zaradi različnih razlogov še ni imela. Čeprav je hodila na vaje k prijazni surdopedagoginji, s katero se je Nina dobro razumela (mimogrede, Nino so kot učenko vedno zelo pohvalili, saj je motivirana za delo in navdušena nad novim znanjem), je bila njena ustna motorika zelo slaba, veliko se je slinila, imela je težave s prehranjevanjem, govor se ni razvijal.
Včasih pa mora imeti človek tudi malo sreče, drži? Nama se je nasmehnila, ko nama je A. S. povedala za ameriški inštitut, kjer starše otrok s posebnimi potrebami naučijo, kako delati s takim otrokom doma in ga pripeljati do čim bolj samostojnega življenja. Pravzaprav sva za ta inštitut slišala že zelo kmalu po rojstvu, ko smo izvedeli, da je Nina popolnoma gluha in da zaostaja v razvoju. Omenila nama ga je moževa mama. Spoznala je namreč gospo, ki ima hčer z downovim sindromom in je delala z njo po programu inštituta. Njena hči je kljub slabi napovedi dosegla neverjetne uspehe. Ampak naju z možem v prvem letu to ni zanimalo, saj se nama je zdelo, da tega pa že ne potrebujemo in da bo tako ali tako še vse v redu. No, kasneje se je izkazalo, da je točno to za Nino prava pot.
Tako sva šla oba na izobraževanje v tujino, kjer sva pridobila dragoceno znanje s področja razvoja možganov in uporabne metodologije. Po skoraj treh letih obiskovanja omenjenih inštitucij, šokov, slabe volje in le včasih kančka upanja ter kar nekaj pridobljenega znanja smo začeli delati SAMI DOMA! Konec julija 2010, ko je bila Nina stara tri leta, se je tako v našem življenju odprlo novo poglavje.
Z možem sva na inštitutu pridobila certifikat profesionalne mame in očeta. Mogoče zveni smešno, vsekakor pa je ta naslov logičen glede na to, kako se program izvaja. Za Nino sva na podlagi znanja, ki sva ga pridobila na izobraževanju, in svetovanja s strani različnih strokovnjakov z inštituta sestavila individualni program, ki je temeljil na holističnem pristopu in vključeval področje gibanja, inteligence, komunikacije, socializacije ter posebne prehrane. Vsekakor velik zalogaj, saj smo na dan z Nino trenirali slabih sedem ur. Slušna stimulacija, plazenje, kobacanje, kotaljenje, vaje za usklajevanje leve in desne možganske polovice, branje besed po sklopih in branje doma izdelanih knjig … Nina je odlično sodelovala, zato je bil napredek iz tedna v teden večji. Sva pa za izvajanje tako zahtevnega programa (oba sva hodila tudi v službo, sama prvo leto polovično, potem pa polni delovni čas) potrebovala še pomočnike in sva še danes hvaležna vsem, ki ste nama kakor koli pomagali. Iz srca hvala!
Izvajanje takega programa pomeni spremembo načina življenja in odrekanje mnogim stvarem, kot so socialni stiki, konjički, izleti …, a vsakodnevno doseženi cilji te ženejo naprej iz dneva v dan. Spomnim se, da so me ljudje spraševali, kako to zdržim, koliko sem utrujena, kdaj si vzamem čas zase ipd. Nimam časa zase in nisem utrujena. Ne, nisem robot. Sem le srečna mama, ki vidi lastnega otroka, ki je iz dneva v dan bolj samozavesten in zadovoljen, ker je vedno bolj samostojen.
Pogosto sem brala izpovedi mam, da so se sprijaznile z diagnozo svojega otroka, da je to usoda, ampak da je tako ali tako njihov otrok srečen … Najbrž drži, vendar sem prepričana, da bi bil sleherni otrok še veliko bolj zadovoljen z vsakim napredkom, ki bi ga dosegel. Pa če je to le meter premika v prostoru, na novo prebrana beseda ali stavek, kretnja ali gesta, s katero lahko komunicira. S takimi otroki sva se z možem srečala na inštitutu. In s starši, ki so bili obremenjeni s podobnimi napovedmi s strani strokovnjakov, tako kot midva. Pa so jih z individualnim programom pripeljali do tega, da nekateri plazijo, nekateri kobacajo, hodijo, tečejo in spretno izvajajo gimnastične vaje. Poleg tega berejo, se sporazumevajo z okolico na tak ali drugačen način oz. so z vsakim samostojnim korakom bližje cilju.
Najbrž ste se v tem trenutku vprašali, o katerem cilju govorim. O cilju, da izkoristijo svoje potenciale … Ni res, da starši svojim otrokom privoščimo prav to? Naš pa res lepo poje, upam, da bo ohranjal posluh v prihodnosti. Naša je odličen matematik, dobro bi bilo, da bi to izkoristila pri iskanju svojega poklica. Moramo jo spodbujati … Pri otrocih s težavami so te želje pač nekoliko drugačne. Da bo skobacal. Da bo shodil. Da bo spregovoril. Da se bo družil s prijatelji. In jim pomagaš. Prepričana sem, da nam bo Nina nekoč za to hvaležna. Kajti tudi sama je s tem pridobile ne le spretnosti, ampak tudi disciplino, sistematičnost, sposobnost veseliti se novih znanj, predvsem pa se je lahko vključila v svet skrivalnic, družabnih iger, izletov v hribe, vožnje s kolesom in skirojem in tako naprej, skratka v svet, v katerem raste tudi njena starejša sestrica.
Se nadaljuje …
Jerneja Renko by
