Takole je: Imava dve hčerki. Mlajšo z dosjejem diagnoz, s katero smo leta izvajali načrtno stimulacijo, da je sploh lahko samostojno odkorakala v osnovno šolo, in starejšo, s katero nismo ničesar izvajali načrtno – vse se je zgodilo spontano, vse je počela in še počne z visoko notranjo motivacijo. Zato pa je nismo nič manj spodbujali, če je pokazala kakršen koli interes za določeno področje. Obe sta danes disciplinirani, motivirani, zadovoljni in nasmejani punci, ki imata radi življenje.
Ko se pogovarjam z vzgojiteljicami in učiteljicami, pripovedujejo, da je vedno več otrok, ki imajo težave s koncentracijo, fokusom, socialno interakcijo … To niti niso otroci z določenimi diagnozami, kljub vsemu pa potrebujejo nekoliko več pozornosti in angažmaja s strani strokovnih delavcev. Taki otroci sploh v šoli težko sledijo pouku. Posledično preslišijo predavano snov, informacije bežijo mimo njih … kar pomeni, da morajo zamujeno prej ali slej nadomestiti z delom doma. Snov pa se kopiči in če ne krpajo lukenj sproti, je zaostanek za vrstniki vedno večji.
Zato imajo starši pogosto težko nalogo, kako otroku v popoldanskem času zapakirati učenje, da za otroka ne bo preveč stresno. Kdor učenje dojema kot stres, bo vsako nalogo opravil z muko. Če pa bo otrok učenje doživljal kot nekaj zanimivega in koristnega in se bo pri tem prijetno počutil, bo z veseljem opravil šolske obveznosti. In morda še kakšno dodatno delo.
KAKO LAHKO OTROKU UČENJE PREDSTAVIMO KOT VESELJE, ZABAVNO IGRO, NAMESTO DA OTROK UČENJE DOŽIVLJA KOT STRES?
Otroci potrebujejo natančno določen potek dneva, potrebujejo ponavljajoče se trenutke, npr. vstajanje, zajtrk, dejavnosti zunaj doma, kosilo, obrede pred spanjem. Radi imajo, da je njihov dan organiziran. Zato je NAČRT DNEVA zelo dobra ideja. Napišite ga na list in ga nalepite na hladilnik ali na steno. Ob koncu dneva skupaj z otrokom preglejte, ali ste opravili vse načrtovane aktivnosti. Prepričana sem, da bo vsak otrok zadovoljen, ko bo tik pred spanjem odkljukal še zadnjo opravljeno nalogo.
Pri takem mentorstvu je zelo dobrodošla kreativnost staršev. Če boste otroku predlagali, da bo moral eno uro sedeti za mizo in vaditi poštevanko, bo utrujen že samo ob vaši ideji. Naredite dan dinamičen, razdelite ga na krajše aktivnosti, ki spodbujajo otrokov potencial ne samo na intektualnem področju, pač pa tudi na senzornem in fino- ter grobomotoričnem.
Primer:
Poglejmo, kakšen načrt ima na primer devetletni Jan. Jan obiskuje redno šolo in ima ob diagnozi ADHD v šoli tri ure na teden dodatne strokovne pomoči. Starša se zavedata, da je to premalo in da morata Jana vsak dan navajati na optimalno organizacijo časa in učenje zapakirati v prijetno igro. Ko pride Jan domov, ga najprej čaka:
1. Kosilo. Miza je idealna priložnost za iskren pogovor vseh v družini. Po kosilu Jan pospravi in pobriše mizo.
2. Sledi polurni sprehod, včasih tek skupaj z očetom. Jan ima najraje gozdne poti, kjer lahko preskakuje drevesne korenine, ali ko z očetom tekmuje, kdo bo prej pritekel do določenega cilja.
3. Utrjevanje matematike (mama prej preveri, kaj mora Jan ta dan še posebej vaditi). Pri tem je kreativna in mu ne daje primerov iz delovnega zvezka (ojoj, dolgočasno, to delajo že v šoli), pač pa ima pripravljene zabavne igre, ki Jana spodbujajo k doseganju istih ciljev kot naloge v delovnem zvezku. Poštevanko pogosto vadi tako, da z mamo igrata družabno igro z materiali, ki jih je pripravila sama, npr. Memory.
4. Jan tako kot starša in starejši brat prispeva k urejenosti doma, zato pomaga mami pri obešanja perila ali zlaganju nogavic, včasih pa očetu pri košnji trave ali grabljenju listja. Tako se mimogrede uri še v motoriki.
5. Ker ima Jan še vedno veliko energije, le-to vloži v gibanje: z očetom igrata badminton, mečeta na koš ali brcata žogo … Tako tudi oče ostaja fit.
6. Pred večerjo in za umiritev mama naredi Janu masažo – Jan ima rad taktilno stimulacijo z bodičasto žogo, potem sledi tuširanje, pižama in …
9. … obvezno večerno branje, ker branje bogati besedni zaklad in spodbuja domišljijo. Včasih Jan želi, da mu bere mama ali oče, včasih bere sam. Naslednji dan se ponavadi pogovorijo o tem, kako je Jan knjigo doživljal, ali mu je bila všeč ali ne in zakaj ne ipd.
10. Tik preden zaspi, Jana pohvalijo, ker je prispeval, da so vsi v družini preživeli krasen dan, in ga spodbudijo, da se zahvali za tisto, kar mu je ta dan veliko pomenilo …
Kako motiviran bo otrok v šoli, je v veliki meri odvisno tudi od tega, kako smo ga mi, starši, pripravili že prej, v kakšnem družinskem okolju je živel pred vstopom v šolo. Nujno je, da ga ne zavijamo v vato, pač pa imamo doma red in jasno postavljene meje ter pravila in da smo dosledni. Sicer je otrok zmeden in izgubljen.
Obredi in rutine omilijo zmedo in težave vsakdana, otroku dajejo gotovost in samozavest ter ga opogumljajo, da se zanaša na lastne sposobnosti. Kažejo mu poti, kako naj se osamosvoji od drugih, da bo avtonomno iskal lastne rešitve.
Ob vsem tem morajo imeti seveda otroci pravico do svojega prostora in časa, ko lahko izživijo svoje želje in potrebe po dolgočasenju, brezdelju in včasih tudi raztresenem gledanju v prazno, ne da bi jim dobronamerni odrasli kar koli očitali. Tudi prosti čas lahko zapišemo v načrt in ga časovno omejimo.
Zavedati se moramo, da so organizacijske veščine ključnega pomena za nemoteno funkcioniranje v današnjem času. Vplivajo na vse vidike posameznikovega življenja (od načrtovanja obrokov do načrtovanja projektov) in na občutek nadzora nad lastnim življenjem. Žal pa te veščine niso vedno samoumevne in se jih moramo največkrat načrtno učiti. Slabe organizacijske veščine lahko povzročijo težave v šoli, saj ti učenci pogosto pozabijo domačo nalogo, potrebne pripomočke, športno opremo, šolska torba je pogosto razmetana, si ne znajo organizirati prostora ter časa za učenje, zamujajo v šolo, izgubljajo šolske pripomočke, si težko zapomnijo šolski urnik ipd.
Naša naloga je, da otrokom pomagamo sistematično razvijati področje organizacijskih veščin. Da jim torej pokažemo, kako naj si organizirajo čas, in jih podpiramo, da bodo to čim prej počeli sami. Na ta način se bodo lahko tudi lažje in prej osamosvojili.
Česar pa si vsi starši želimo. Drži?