Večkrat sva se vprašala, kako to, da je najina starejša hči tako zelo organizirana, disciplinirana, vesela in pozitivno naravnana. To, da je bila že zelo zgodaj samostojna, je logično, saj smo se morali veliko več ukvarjati z njeno sestrico, ki je potrebovala in še potrebuje več podpore.
Možen je samo en odgovor: ves čas je opazovala, kako lahko s trdim in načrtnim delom človek doseže mnoge cilje. Opazovala je, kako zabavno je lahko učenje in kako pomembno je, da ne izgubimo upanja in verjamemo v svojo intuicijo. Opazovala je nas: sestrico, očeta in mamo, ki smo vse to počeli. Vse se je odvijalo brez pridige, brez prisile, z močno vero v napredek in z ljubeznijo do življenja.Pričakovati od otroka, da bo aktiven in da bo znal najti aktivnosti, ki mu bodo zapolnile in obogatile življenje, je nemogoče, če tega ne počnemo sami. Zakaj bi se moj otrok zdravo prehranjeval in se gibal, če tega ne počneva midva, starša, ali vsaj eden od naju? Zakaj bi bral, če nihče od naju nikoli v roke ne vzame knjige? Ne trdim, da to ni mogoče, je pa verjetno zelo zelo redko.
Izkušnje so me pripeljale do ugotovitve, da je najbolj pomembno, da smo starši otroku ZGLED. Kar ne pomeni, da moramo biti popolni. Ker pač nihče ne more biti popoln v vseh pogledih. Pač pa da delujemo v duhu življenjske filozofije, ki jo znotraj družine zagovarjamo. Vsi se verjetno strinjamo, da otrok očeta in mamo vsaj v zgodnjem obdobju občuduje, želi postati tak kot onadva, želi početi vse tako kot onadva. Deluje kot spužva in z opazovanjem vpija vsa vedenja, vsa sporočila, ki jih sliši. Posrka vse informacije, ki se razkrivajo v odnosu do njega, v odnosu med očetom in mamo kot partnerjema ter tudi način, kako starši dojemamo same sebe – ali se cenimo, si postavljamo meje pri sebi, imamo zdrav odnos do gibanja in prehranjevanja, sočustvujemo z drugimi, smo pripravljeni pomagati, spoštujemo naravo in živali, kako reagiramo v navalu jeze … Vzgajamo pa tudi takrat, ko tega sploh ne nameravamo početi, ko delujemo spontano, ko obstajamo, živimo.
Glede na to, da ste v tem tednu brali, kako pomembno je za otroka z zaostankom v razvoju, da ga načrtno spodbujamo, naj omenim, kako lahko starša s svojim zglednim ravnanjem ogromno prispevata. Če je na primer otrok v začetni fazi kobacanja, je priporočljivo, da gre eden od staršev z njim na tla in kobaca z njim ter iz takega treninga naredi zabavno igro – lahko skupaj z otrokom odigra igro vlog in se prelevi v dečka Mowglija ali mamo volkuljo, ki najde izgubljenega dečka v džungli, lahko postane tiger Shere-Khan … Mislim resno, take igrice smo se namreč šli mi vsi v družini. Resda so nas bolela kolena in smo si odrasli vsi nabavili nakolenčnike, vendar smo hčerki pomagali na poti do samostojne hoje. Ko je shodila, smo vsakodnevno skupaj hodili na sprehode, skupaj smo raziskovali naravo in sproti spoznavali vrste dreves, ko je začela teči, smo tekli z njo in tekmovali, kdo bo prvi pritekel na cilj … Tako je veliko več možnosti, da je otrok vse bolj motiviran za gibanje.
Z zgledom pa otroka lahko spodbujamo na vseh področjih, tudi na senzornem, finomotoričnem, intelektualnem – ko bo otrok ugotovil, da določene aktivnosti izvaja cela družina, bo vse skupaj sprejel kot samoumevno dejstvo in ne kot nekaj, kar mora početi.
Če se zasačite pri tem, da si govorite »joj, moj urnik je veliko prenatrpan, da bi imel čas za tako načrtovanje,« nemudoma razmislite o tem, kako bi lahko spremenili svoj življenjski ritem. Konec koncev – kdo se bo čez dvajset let spominjal, da ste v torek zamudili popoldanski pilates? Vaš otrok namreč ne bo nikoli pozabil tistega torkovega popoldneva, ko ste se z njim kolesarili po okoliških poteh.
In če povzamemo – skozi igro so možgani neprestano aktivni, otroci so sproščeni in neobremenjeni in je zato sprejemanje informacij optimalno. Otroci se skozi igro opremijo s pomembnimi življenjskimi veščinami, ki jih bodo potrebovali, ko odrastejo. Vse, kar je treba narediti, je:
– ustvariti stimulativno in prijetno okolje, kjer bo imel otrok pestro ponudbo,
– si za otroka vzeti čas in
– vzgajati z lastnim zgledom, saj nas otroci hitro preberejo – torej, da sami živimo tako, kot njim pridigamo, da je najboljše.
V tem tednu ste približno spoznali najino razmišljanje.
Če ne drugega, ste verjetno opazili, da nisva samo teoretika, pač pa izhajava tudi in predvsem iz izkušenj.
Če ne drugega, ste verjetno opazili, da nisva samo teoretika, pač pa izhajava tudi in predvsem iz izkušenj.Na tem mestu bi se strinjala, da tak način dela z načrtno dnevno stimulacijo verjetno zaradi različnih življenjskih okoliščin ni pisan na kožo vsem staršem. Zato pa so na voljo še drugi pristopi, vsak pa se potem lahko odloča, kako bo pomagal svojemu otroku. Seveda je odvisno od tega, kako velike izzive ima njihov otrok. Lahko pa trdim, da starši, ki to prakticirajo, pripovedujejo, da so se končno sprostili in se končno lahko veselijo napredka njihovega otroka. Tako je pač … nekateri starši moramo malo bolj pljuniti v roke, če želimo, da bomo čez leto, dve ali tri skupaj z otrokom, v katerega ni nihče verjel, lahko pekli muffine in zraven plesali. In veste kaj? Vsi otroci teh staršev, brez izjeme (vključno z najino hčerko), so se “prižgali”, spravili v kondicijo in postali bolj veseli in nasmejani.
Ko delava z družinami, se zavedava, da je vedno potrebno začeti pri temeljih – torej, pri starših. Skoraj vedno, ko se z družino srečava prvič, začutiva, kako negotova in izgubljena sta oče in mama, kako zelo naveličana sta poslušanja, česa vsega njihov otrok ne dosega. Predvsem mame so izčrpane in zmedene, saj one verjamejo v napredek lastnega otroka – mamina intucija namreč premika gore – medtem ko strokovnjaki navadno ne. Zato je ključno, da se najprej “sestavita” onadva, da začneta poslušati predvsem SEBE. Samozavestna in odločna starša, ki sta opravila s strahovi in ljubita življenje, ki se dopolnjujeta in delujeta v simbiozi, lahko namreč otroku dajeta najboljše zglede.
To pa ni več tako preprosto. Ampak se da, verjemite mi.