Knjiga???

Hmmm.

Potem se začne tisto odštekano obdobje z … ostanite doma, če pa že kam greste, nosite masko … Idealen čas za razmislek in ustvarjanje. Zato se raje kot po mestu z masko sprehodim po preteklih zapisih in ugotovim, da bi morda prav zares lahko dobili novo preobleko. Potegnem rdečo nit in rokopis pošljem v branje trem zrelim prizemljenim ženskam. In s potnimi rokami čakam, kako se bodo odzvale.

Barbara se zlahka najde v zgodbi. Zanjo me skrbi predvsem, da mi bo rekla, da sem se preveč razgalila. “Bravo, sister! Ravno prav intimno. In zelo všečen slog pisanja.”

Viktorija Muha, kolegica iz študentskih let, slavistka z uredniškimi izkušnjami, komentira: “Draga moja, odlično, tole je brez dvoma za med ljudi. Iskrivo pisanje, brez patetike.” Hkrati mi da še nasvet ali dva, s čimer se takoj strinjam.

Saša, sicer psihologinja in tako kot prvi dve ocenjevalki zahtevna bralka, mi napiše obsežen mail, ki me gane do srca. Med drugim zapiše: “Navdihujoče! To ni priročnik za srečo, ni navodilo za polno življenje, ni drama, ni patetična izpoved mame s težkimi preizkušnjami, je le oris življenjskega potovanja z zdravimi in manj zdravimi odločitvami, ki sili v refleksijo lastne poti.«

Oddahnem si. In komaj verjamem, da se mi to dogaja.

Zgodbo preberejo tudi moji bližnji, protagonisti zgodbe: moja starša ter Klemen in Vita, ki mi dajo zeleno luč, da jo razširim še med ostale slovenske bralce.

Zato rokopis brez pričakovanj avgusta 2021 pošljem trem založbam.

Drugega decembra 2021 iz založbe Primus dobim odgovor, da bodo izdali moje delo.

“Knjiga bi lahko izšla spomladi 2022.”

Zakaj bi bilo vedno življenje tisto, ki me preseneča? Zakaj ne bi sem in tja raje presenetila kar same sebe?

No, tokrat se je zgodilo prav to. Pa sploh ni slabo.