Vozim se po cesti in vidim reklamo, da imajo do 30% znižano metersko blago. Moj bog, napiše se metrsko, brez e-ja! In odstotki se pišejo nestično! To se mi dogaja dnevno. Nehote opazim napake pri pisanju in govoru. Temu se menda reče poklicna deformacija, ki me včasih spravlja v zadrego, saj ne morem biti tiho in na napake opozorim. Nekateri nad tem niso prav navdušeni, drugi cenijo mojo iskrenost in so hvaležni, saj se tako naučijo nečesa novega.
Glasovi, ločila, povedi, Trubar, Prešeren, Cankar … To je le delček mojega poklicnega sveta. Vse drugo so otroci, najstniki, vsak posebej unikaten. Vsakemu bi rada zlezla pod kožo in v njem zbudila ljubezen do slovenščine, slehernega pa bi rada pripravila do kritičnega razmišljanja in izražanja svoje notranjosti, svežih idej ter kreativnosti. In če hočem vse to spraviti iz mladih nadobudnežev, moram v razredu ustvariti prijetno vzdušje, brez strahu, dolgočasja in drugih neprijetnih čustev.
Joj, ta današnja mladina. Kako so predrzni in nesramni. Težko je z njimi v razredu. S tem se pač ne strinjam, saj jih sama ne doživljam tako. Kako se počutijo in kako so motivirani učenci, je veliko odvisno od mene. Če sem zadovoljna sama s sabo, so z mano zadovoljni oni. Če pripovedujem z entuziazmom, me prav tako navdušeno poslušajo tudi oni. Če jim pustim, da se izražajo, so srečni. Zares jim želim, da čim prej odkrijejo svoje življenjsko poslanstvo.
Otroci, ki sedaj prihajajo v šolo, so drugačni od otrok, ki so obiskovali pouk pred desetimi, petnajstimi leti. Učiteljev se ne bojijo. Kazni ali t. i. vzgojni ukrepi nimajo pravega učinka, zlasti še, ker le-te mnogi starši zavračajo in v tem pogledu ne sodelujejo s šolo. Marko Juhant pravi, »… da imajo novi starši pri vzgoji otrok druge cilje, kot so jih imele generacije pred njimi, spremenile so se vrednote.« Torej so danes drugačni tudi starši, ne le otroci. Spremenila se je družina, mnogim staršem zmanjkuje časa, da bi se ukvarjali z otroki. Vzgojitelji in učitelji lahko veliko storimo, žal pa staršev ne moremo nikoli nadomestiti.
Težje obvladljivi učenci mi predstavljajo izziv. Zavedam se, da s svojim vedenjem le kažejo frustracije, ki jih ne znajo sami obvladati. Preprosto kličejo na pomoč. Jasno, da ti sem ter tja kdo požene kri v glavo, ampak to je življenje. Vedno pa pomislim, da niso sami krivi za to, kar so. Zato se takrat najprej vprašam, če sama delam kaj narobe. Potem se odpravim na raziskovanje ozadja. Stopim v stik s starši, učencem pa se poskušam čim bolj približati. Oni čutijo, komu je mar zanje. Potem se v večini primerov potrudijo in se z majhnimi koraki premikajo v smer napredka. Na koncu so hvaležni. Nevropsihiater dr. Manfred Spitzer pravi, da moramo otrokom pokazati, da so stvari vedno rešljive. “V to moramo biti prepričani in to moramo živeti. Otrok hitro vidi, kakšna je naša naravnanost.”
Odkar imam Vito, poučujem drugače. Odkar imam Nino, pa čisto drugače. Razumem, da je vsak učenec zgodba zase. Opazujem njihove stiske, zadrege, težave, prav tako njihova močna področja in talente. Zame je to najpomembnejši šolski projekt, za katerega ob koncu leta z veseljem naredim evalvacijo in se veselim vsakega napredka posameznega učenca.
Opazovanje otrok ter zaznavanje njihovih posebnosti je lastnost, ki se je pri meni še veliko bolj okrepila po rojstvu Nine. Težave z zaznavanjem, s percepcijo, z mišičnim tonusom, vedenjske težave, govorni zaostanek, stereotipna vedenja … Vse to zdaj nehote zaznam, vendar pa misli največkrat zadržim kar v svoji glavi, čeprav imam takoj ideje, kaj bi bilo za posameznika koristno. Otroci so občutljiva tema. Vsakomur pa namignem, da smo starši tisti, ki lahko svojemu otroku najbolj pomagamo, da izkoristi vse svoje potenciale. Vsekakor pa je nujno, da v to vložimo veliko truda in mu pripravimo kar se da stimulativno okolje. Seveda pa ne gre brez reda in discipline. Dr. Andrej Perko, psiholog, pravi, da »… je disciplina krona stvarstva.«
Besede disciplina ne maramo prav preveč. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ta beseda razložena kot podrejanje pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti. Takemu razumevanju discipline se ljudje navadno upiramo, ker omejuje našo svobodo. Toda brez discipline ne moremo doseči uspehov in zastavljenih ciljev. Naš cilj bi moral biti privzgojiti otrokom občutek za dolžnosti, ki so nujna osnova za vsako notranjo disciplino.
Prepričana sem, da moje zaznavanje okolice nikoli ne bi bilo tako intenzivno, če ne bi bilo Nine. Če imaš otroka, ki se ne razvija tako kot njegovi vrstniki, se s takimi vprašanji pač ne ukvarjaš, razen če ni to del poklica. In tako je prav. Vem pa, da prej nikoli ne bi verjela, da so otroci s posebnimi potrebami prav tako učljivi kot drugi otroci, ki se razvijajo normalno. Razlika je le ta, da morajo otroci s primanjkljaji trenirati tisočkrat več. Če jim ponudimo okolje, kjer lahko vsakodnevno razvijajo grobo in fino motoriko, intelektualne sposobnosti, socialne veščine in psihofizično formo, vedno bolj lovijo svoje vrstnike. Na koncu prav tako lahko tečejo, berejo, pišejo, računajo in se družijo s prijatelji. In prav to jim iz dna srca privoščimo. Ni res?
Teh veščin sva se z možem naučila na inštitutih v tujini. Ne samo da sva se naučila, tudi spoznala sva otroke, ki so presegli pričakovanja zdravnikov in fizioterapevtov. Zdaj, ko sva to teoretično znanje preizkusila tudi na lastni izkušnji, z velikim navdušenjem svetujeva staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji, kot sva se midva. Ni lahko, potrebna je stroga disciplina, ampak ko vidiš, da otrok uživa v učenju in končno tudi napreduje, je ves trud poplačan.
Menim, da je sleherni otrok potreben vsega spoštovanja in ima pravico, da v svojem življenju uresničuje svoj načrt. Zato mu moramo starši pomagati pri razvoju njegovih sposobnosti, mu omogočiti zdrav razvoj in ga s potrpežljivim navdušenjem držati proč od lenobe, odvisnosti, neodgovornosti in nevednosti. Že Maria Montessori je opozarjala, naj nič ne počnemo namesto otroka, s tem mu namreč ubijamo samostojnost.
In če vam bom slučajno kdaj mimogrede svetovala, kaj bi bilo za vašega otroka koristno, mi ne zamerite. Nočem vam soliti pameti. To vedno naredim z dobrim namenom. Preprosto verjamem v vašega otroka in mu želim, da bi postal čim prej samostojen ter samozavesten posameznik. Vi pa ste tisti, ki mu v največji meri lahko pomagate.
Jerneja Renko by
